ZOBNI VSADKI

Zobni vsadki se lahko obremenijo postopno ali direktno s trajnim protetičnim izdelkom, tudi že po končanem obdobju vraščanja (osteointegraciji). Zobni vsadki se v obdobju osteointegracije vraščajo v čeljustno kost.

Zobni vsadki naj bi se že po končanem obdobju osteointegracije najprej obremenili z začasnim nadomestkom zaradi splošnih zobno protetičnih razlogov kot na primer testiranje videza nadomestka, izgovorjave in navsezadnje same funkcije. V obdobju začasne oziroma postopne oskrbe zobnih vsadkov namreč lahko pacient zbere vse potrebne pripombe na sam nadomestek, ki jih potem s pridom upoštevamo pri izdelavi končnega nadomestka. Pomembni razlogi pa so tudi tisti, ki jih določajo zobni vsadki sami in specifečen način protetične oskrbe na le teh. Po ponovnem odpiranju mehkega tkiva (dlesni) nad zobnim vsadkom (po že končanem obdobju osteointegracije) pride do preoblikovanja mehkega in trdega tkiva ob bazi vsadka. Preoblikovanje določa tako imenovana biološka širina: razdalja med krestalno kostjo (kostnim nivojem) in spojem med bazo zobnega vsadka ter protetično nadgradnjo (nosicem ali abutmentom). Ta naj bi znašala od 1,3 do 2,6 mm. Kost okrog zobnega vsadka se tako tudi pri ponovnem odpiranju lahko umakne v smeri vrška zobnega vsadka, kar pripelje do neljubih recesij oziroma umika dlesni v vidnem področju in tudi do umika medzobne papile (dlesni ki izpolnjuje prostor med zobmi). Kadar govorimo o posameznem zobnem vsadku, ki ima za soseda naravna zoba, do umika medzobne papile ne pride, saj je problem rešen z epitelijskim pripojem dlesni na sosednja zoba.

Po podatkih narejenih raziskav naj bi se mehko tkivo v prvem letu po ponovnem odpiranju dlesni nad zobnim vsadkom umaknilo za dober milimeter, pri čemer se večina spremembe zgodi v prvih treh mesecih po posegu. Iz tega sledi, da se dokončna kovinskokeramična konstrukcija lahko cementira šele po treh ali več mesecih po ponovnem odpiranju zobnega vsadka, ko naj bi bilo stanje mehkih tkiv okrog zobnega vsadka že relativno stabilno. Po drugi strani pa nekatere študije kažejo da ravno pogosta menjave protetične nadgradnje prav tako lahko doprinese k postopnemu umiku mehkih tkiv. Nekateri avtorji zato priporočajo le menjavo protetične nadgradnje zobnega vsadka v ožjem smislu (torej zobne krone) ne pa tudi samega nosilnega elementa (abutmenta).

Zobni vsadki lahko podpirajo tudi obsežnejše fiksne konstrukcije, pri čemer so potrebne tudi augumentacije (dodajanje) kostnega ali mehkega tkiva. Pri tem je učinek krčitve mehkih (in trdih) tkiv okrog zobnega vsadka še toliko večji. V tem primeru ne govorimo le o začasnih ali postopnih protetičnih nadomestkih temveč o terapevtskih nadomestkih na zobnih vsadkih. Po omenjenih postopkih pride ponavadi do obsežnega preoblikovanja kostnih tkiv, čemur sledijo mehka tkiva. Predvsem v primerih takojšnjih obremenitev zobnih vsadkov po vstavitvi, se zgodi, da po določenem časovnem obdobju konstrukcije sploh več ne nalegajo na rdeča tkiva, kar je iz funkcionalnega in estetskega vidika nesprejemljivo. S postavitvijo začasnega nadomestka na zobne vsadke v tem primeru, ne samo, da se izognemo neljubemu rezultatu, začasni mostovi prispevajo k pravilnejšemu oblikovanju medzobnih papil v času preoblikovanja. Prav tako nam začasen nadomestek posreduje podatke o pacientovi zmožnosti čiščenja le tega in seveda, o primernosti oblikovanja trajnega nadomestka. V poiskusnem obdobju se lahko preverja tudi estetska in funkcionalna ustreznost, pacienti sami pa imajo dovolj časo za subjektivno oceno rehabilitacije.

Glede na to, da je trdno dokazano, da oblika in sestava ter kontaktna površina protetičnega nadomestka na zobnih vsadkih vpliva na tkivo okoli le teh, je torej zelo pomebno, da so materiali biokompatibilni, predvsem pa visoko polirani. Začasni nadomestki so lahko akrilatni (PEEK), lahko pa je začasen nadomestek pritrjen na klasične nosilne elemente (abutmente), ki so sicer že mišljeni in narejeni za podporo trajne konstrukcije. Titan je namreč najbolj biokompatibilno sredstvo izbire. Ostanki cementa pod protetičnim nadomestkom so v veliki meri vzrok za periimplantitis (vnetje tkiva okrog zobnih vsadkov). Zobni vsadki naj bi zato nosili konstrukcije, ki so vijačene in ne cementirane. Pravilo velja predvsem za začasne in terapevtske nadomestke, ko je vnetje obimplantnih tkiv, za le te, še toliko bolj pogubno.